Kemična industrija

Začetki kemične industrije

Hrastniški rudnik je bil eden izmed glavnih razlogov, zaradi česar se je kemična industrija tu sploh razvila. Leta 1859 je g. Gosleth (član delniške tržaške premogokopne družbe, ki je bila lastnik hrastniškega rudnika) prenesel kemično tovarno iz Trsta v Hrastnik. Na prejšnji lokaciji ni imela primernih pogojev za razvoj. Rudniška družba mu je prodala zemljišče (bivše Peklarjeve pašnike), kjer je poleg tovarne delavcem in uradnikom le-te zagotovil tudi bivanje. Takoj naslednje leto je kemična tovarna začela obratovati. Na začetku so se usmerili v proizvodnjo predvsem kositra; ta je bil pomembna sestavina pri proizvodnji smodnika za avstrijsko vojsko. Proizvajali so še žvepleno kislino, Glauberjevo sol, solno kislino in kristalizirano sodo.

Nadaljnji razvoj

Tovarna je vse od samega začetka širila smrad v svojo okolico. Zaradi tega kmalu ni bilo več komarjev, ki so bili v spodnjem Hrastniku zaradi močvirja prenašalci malarije. Tovarna je zgradila nov samostojni oddelek za proizvodnjo žveplene kisline najprej iz žvepla in nato iz žveplenega kršca. Odpadke pa so porabili za izdelavo železnega minija. Kemik Jurij Gosleth je za svoje uspehe prejel več odlikovanj.

Uspehi pa so pomenili širjenje in potrebo po več kapitala. Leta 1878 je tovarno prevzela družba, katero so sestavljali bogati Tržačani, dve leti kasneje pa so osnovali še podružnico hrastniške tovarne v Celju. Prešli so tudi na proizvodnjo žveplene kisline in umetnih gnojil. Pri razvoju je imela močno vlogo tudi železniška povezava med njima. Hrastnik je bil takrat delodajalec 200 ljudem, podružnica pa 60.

V začetku 20. stoletja so za proizvodnjo samo v Hrastniku porabili na leto 192 000 centov premoga. Leta 1906 so kot novost postavili Kesslerjev aparat za izparevanje žveplene kisline.

Življenje delavcev v kemični tovarni

Ne samo v rudniku, tudi v kemični tovarni so bili življenjski pogoji delavcev izjemno slabi. Okoli leta 1905 je najvišji zaslužek delavca znašal 2 goldinarja na 12 ur dela. Lastništvo in vodstvo je bilo tudi tu izključno v rokah Nemcev. Prepričani so bili, da Slovencem delajo dobro, ko jih želijo ponemčiti. Zato so na različne prefinjene načine pritiskali na njih in se obenem prikazali kot dobrotniki. Nemškemu vodstvu tovarne je na takšen način in celo z zastraševanjem uspelo preprečiti širjenje revolucionarnih idej med delavstvom.

Svetovni vojni

Med obema vojnama so začeli pridelovati pralne praške ter vodotopna olja za usnjarsko in tekstilno industrijo. Dolgo časa so izdelovali tudi apno, leta 1928 pa so raje kupili Rücklove apnenice. V njih so ga pridobivali do leta 1962. Druga svetovna vojna je delovanje tovarne bolj ali manj ustavila. Aktivni sta bili le dve peči v apnenicah. Ob koncu vojne je slabo stanje tovarne zbujalo dvome, če bo z njo sploh še možno nadaljevati. Boji na tem območju so uničili veliko predelov. Kljub vsemu pa so jo uspeli oživeti in skozi leta uvesti še številne novosti.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.