Le zakaj petkova rezervacija?

09.03.2020

V četrtek, 5. marca 2020, se najprej pojavi napis >>>>>>

 

Naslednji dan dopoldne v deževnem začetku dneva v muzeju mirno poteka delavnica za osnovnošolske skupine. Parkirni prostor sameva. Otroci se pridno učijo o našem  kraju, sodelujejo in ustvarijo nov plakat. S svojim delom zaključijo nekje okoli enajste ure in po njihovem odhodu nastopi še večja tišina. Parkirni prostor je še vedno prazen. Tudi naslednji dve uri.

Nato kot strela z jasnega mimo prigrmita dva avtobusa s 50 sedeži. A tudi ta dva gresta mimo. Mine nekaj minut, ko skozi okna zagledamo še večji avtobus, ki pa zadnji moment upočasni. Na zadnjem delu se vklopijo vzvratne luči in avtomobila, ki sta potovala za njim, se mirno umakneta. Avtobus zapelje mimo vrbe ter se ustavi ob rumeni zgradbi.

Iz avtobusa izstopi 60 oseb, ki najprej potrebujejo kratek oddih in usmeritev do prostorov, v katere gre še cesar peš. Nato se razdelimo v dve skupini, ki se odpravita na dve popotovanji. Prva preskoči v začetke našega štetja in nadaljuje proti sedanjosti, spet druga pa svojo pot začne v 21. stoletju in se počasi vrača v preteklost.

Približno uro kasneje je parkirni prostor spet prazen, iz muzeja pa vsake toliko časa pokukata dve glavi. Zgleda kot da nekaj čakata. In res, v naslednjih nekaj minutah se s spodnje strani pojavi prvi avtobus. Za nekaj minutk zaustavi promet in se spretno umakne v čisto zadnji del parkirnega prostora. Iz njega izstopi več kot 40 oseb in izgine v notranjosti muzeja.

Druga glava pa še vedno vztraja. Tokrat čaka zunaj. Glej ga, zlomka - s spodnje strani pripelje še en čisto enak avtobus, ki parkira pred prvim.

V muzej vstopi še druga skupina enakega obsega, ki potuje v preteklost z namenom, da se sreča s prvo, ki je ostala v današnjem času.

Po zbirkah se gibljejo številni nasmejani obrazi, ki si z zanimanjem ogledujejo fotografije, razstavljene predmete, obujajo spomine pri starih igračah in pripovedujejo o svojih. Ure pa minevajo zelo hitro. Še preden se zavemo, je po 16. uri, njim pa se že mudi naprej v južni del Slovenije. Obljubijo še skupni fotografiji, ponovno ustavijo promet za nekaj minut, nato pa še pomahajo v slovo.

Hvala, Kidričevo! Vsem 150-im. Naš konec delovnega tedna ste vsekakor popestrili na čisto poseben način.

Vsakič znova pa tudi zahvala vsem tistim, ki se prilagodite našim gostom v Hrastniku!