Saj še veste tisto, "vse poti vodijo v Zasavje"?

09.03.2020

Začelo se je neke poletne dopoldanske nedelje leta 2019. Telefon je zazvonil, na drugi strani pa se oglasi moški glas. Zanima ga ogled Mlakarjevega stanovanja, obenem pa doda, čemu takšna želja. Ker takrat ključ ni bil dosegljiv, je klicoči dodal, da se oglasi čez približno 14 dni, ko bo spet v Hrastniku.

Dnevi minevajo, telefon zvoni, ta številka pa se ne izpiše več. Hrastnik obišče veliko število ljudi, mimo gre kar nekaj prireditev in klic nekako pade v pozabo. Vse do prejšnjega tedna, ko se na ekranu pojavi znana kombinacija številk. Gospod se predstavi kot Borut Kirn in spet prosi za ogled omenjenega stanovanja. Doda, da je v soboto v Hrastniku in bo verjetno imel čas po 16. uri.

Tako le pride dan, ko s svojima otrokoma prispe na področje nekdanje rudarske kolonije. Pove, da je Mlakarjev pravnuk po materini strani. Njegova prababica se je poročila s starejšim gospodom, Francem Mlakarjem, rodila njegovo babico pri svojih 16-ih letih in nato umrla premlada. Gospod Mlakar je sčasoma izgnan v Nemčijo, njegova hči pa v Srbijo. Preskočiva nekaj let, ko doda, da je babica kasneje živela v Hrastniku. K njej je njena hči, Borutova mati, redno hodila na obiske in ravno tu spoznala svojega bodočega moža ter očeta njenih otrok, gospoda Kirna. Tudi slednji je izhajal iz rudarske družine.

Leta so minevala, gospod Borut je odrastel, doštudiral in se odselil v tujino, kjer si je ustvaril družino. Ne tako dolgo nazaj se je vrnil v svojo domovino, kar je med drugim zbudilo tudi njegovo željo po raziskovanju svojih prednikov. Sedaj je docent in predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani, njegova otroka Vasja in Sofija pa tudi že prestopata v samostojna odrasla leta.

Pravijo, da kdor čaka, dočaka. Tudi mi!

Najlepša hvala gospodu Borutu ter njegovima otrokoma Sofiji in Vasji za obisk in iskren pogovor. Na snidenje.